Svet poln drame prišel je do kosti,
preveč je egov brez kančka milosti,
ko lastne misli največje so skrbi.
Blamaža tu, skušnjava tam.
Ni važno, kam zapelje naju noč,
ker nekaj v meni kliče na pomoč,
na dušo piham in ti šepetam:
“Jaz se predam, se ti predam.”
Ker jaz bi še, jaz bi še, jaz bi še, pa ne moreš,
jaz bi še, jaz bi še, jaz bi še, pa ne moreš.
Vabim te, vabim te, vabim te, da v dvoje
stiskam te, božam te, ljubim te.
Samo midva, kriki vredni so zlata,
zlita sva v svilo, ljubljena,
kot da na svetu sama sva.
Samo midva, dotikava se neba,
čutiva že silo, ljubljena,
primi me, prime me, padava.
Vse bi dal, da užitek ne spusti,
a vroča glava si še bolj želi,
ti dušo pihaš in mi šepetaš,
da se predaš, se mi predaš.
In ti bi še, ti bi še, ti bi še, pa ne morem,
ti bi še, ti bi še, ti bi še, pa ne morem.
Vabiš me, vabiš me, vabiš me, da v dvoje
stiskaš me, božaš me, ljubiš me.
