Med sodi rojen, pod brajdo dojen,
pa kak ne bi bil tak, kot sem.
Nemirne krvi, iskrivih oči,
zaljubljenih v lepe reči.
Še ne dvajstih let sem bežal v svet,
ga križal po dolgem, počez.
Sem upal, iskal, prehitro spoznal
lažnive poti do nebes.
Samo kitara ve za vse moje poti,
pobegle vikende, ukradene noči.
Ve k’teri sem zaigral, ve k’teri zvezde štel
in kam me zjutraj veter je vzel.
Skoz’ zimo in hlad, cvetočo pomlad,
sem padel, se znova pobral.
Iz kuštravih not sem vil svojo pot,
na njih skozi leta obstal.
Če mogel bi zdaj se vrnit’ nazaj,
še enkrat prehodil bi vso.
Te znova spoznal, ti dvoril, postlal
in spet bi b’lo vse tak’ lepo.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
