V daljavi so bele planine,
Krvavec nam njimi bedi,
na sredi široke doline
to Mengeško polje leži.
Dve reki sta svoji si strugi
urezali v širno polje,
največja je bistrica Zala,
a drugi je Pšata ime.
Prelepo je Mengeško polje,
kot cvetje raztrese pomlad,
še mnogo je lepše poleti,
ko v vetru se ziblje zlat klas.
V jeseni se v tisočih barvah,
kot mavrica krasna blesti,
pozimi pod snežno odejo
si novih nabira moči.
Ob cestah so hišice ljubke,
na oknih pa rože cveto,
jih krhka dekleta gojijo,
da fantom zvečer jih pripno.
Rad vedno se vračam na polje,
kjer hišica rojstna stoji,
najlepše so ure domače,
najdražji kotiček si moj.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
