Prvi žarek že dviga se iz sna,
glej, nad vodo je svetloba vzšla!
Ko poslednjemu v temi poidejo moči,
novih stotero se sonca veseli.
Nekega jutra, ko se zdani
in se glave ohladijo,
vsak odide svojo pot.
Nekega jutra, ko se zdani
in se solze posušijo,
nekega jutra, ko se zdani.
Tam pri peči stari, kot včasih tiste dni
s klobuki na omari in toplimi dlanmi,
spomnimo se pesmi stare, ki b’la je še od vseh,
glasneje od viharjev se slišal bo naš smeh.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
