V naši ulici, v stari hiši,
polni pajčevine in črnih miši,
Katarina živi, še živi.
Nihče je ne mara, ne želi,
zelo osamljeno živi, izogiba se ljudi.
A neki dan, kot blisk z neba,
prihrumela je na plan novica neverjetna!
Da z nekom se je ljubila
in otroka bo dobila;
kdo je oče pa noben ne ve?!
In vsi ljudje zdaj nanjo s prstom kažejo!
Stare ženske vse mogoče lažejo!
Ojej, ojej, le kdo je bil tisto noč pri njej?
Ojej, ojej, Katarina ti nam povej!
Katarina molči, govoriti ne želi
in noče izdati resnice tiste noči.
Ko z nekom se je ljubila
in otroka bo dobila;
kdo je oče, naj noben ne ve,
nihče ne izve!
Ker vsi ljudje zdaj nanjo s prstom kažejo!
Stare ženske vse mogoče lažejo!
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
