Z vsako črto zgubljal si nasmeh,
z vsako črto bil si bolj na tleh
in pol začel si s forami, da nisi odvisen,
a nisem ti verjel, dobro veš, da nisem,
če ni mi blo všeč gledat te, ko toneš,
da vsaj bi pustu družbo, pa si reku, da ne moreš,
postal si hitro živčen in vedno bolj nadrkan,
vedno bolj uničen in vedno bolj našmrkan,
a takim kot si ti zdej, sva vedno se smejala,
prijatu moj, kam ta pot te pripeljala?!
Pa je prišu dan, ko odpeljal te je rešilec,
še en primer, kjer je droga krivec.
In to si tisti dnevi sreče,
ko ti črto povlečeš
in sploh ni važno, kaj ti rečem,
to so tvoji zadnji, zadnji grami sreče,
zadnji grami sreče in ni važno, kaj ti rečem,
tvoji zadnji grami sreče, zadnji grami sreče.
In zdaj, ko gledam to z drugega vidika, se zavedam,
da bil sem nestabilna oseba, sem lajf zajebal,
gnil po placih, tam v istih oblekah,
vsa ta leta sem propadal, a vseeno nisem nehal.
Stari, blo mi je pomembno samo, kje bom nabavu
in ko mi punca je omenla komuno, sem jo zadavu.
Sem lagal si sam pri sebi, da imam to pod kontrolo
in da jutri bom nehal, vsak dan sem govoru.
Si nisem hotu priznat, da postal sem narkoman
in vse kolege, ki so hotli mi pomagat, sem odrinu stran.
Sem sposojal si denar, imel dolgove,
kradu sem ljudem denarnice, vse za malo doze.
A ta zadnja doza droge drago me je stala, zadnji grami sreče,
lajf mi je pobrala.
Umakni se od tega, droga je zlo,
on je zvedu to prepozno, ker odplaval je na dno.
