Sprašujem se jaz, sprašuje ves svet,
zakaj ta usoda
je rabelj strasti,
ki uniči ljudi,
ti življenje spremeni.
V rokah držim ta prekleti papir,
tisočkrat že zmečkan,
ki sporočil mi je,
da ne bo te nazaj,
bil nesrečen je slučaj.
In ko odhajal si,
si vrgel poljub mi z roko,
a usoda hotela je,
da to je bil poljub v slovo.
Če lahko bi nazaj vrnila čas,
bi vsak trenutek izkoristila zate,
te poljubljala strastno,
pozabila skrbi,
a nazaj ni več poti.
In spet mečkam ta papir,
ga mečem vstran, poskušam pozabiti,
a že jutri v rokah
spet držala ga bom,
se solza bo utrnila k tlom.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
