Spozabim se kdaj, potlačim svoj prav,
prevzamem kakšen tuj pozdrav,
kupim obleko v barvah sadja in zvezd,
ki je v omari le za ples.
Potujem od tu naprej, da vidim, kaj imam,
vidim, zver sem, to priznam,
postavljena v kot, da se učim iz zmot,
ne med zvezde, ostanem tu.
Pred jutrom v noč po slike mokrih nebes,
udari topel me razgled, nikoli tako udarilo ni,
odneslo vest je med smeti,
z jezikom na prst pozabim tvoje ime,
v mislih gola sva nekje v prostoru za dva,
Nina, poti ni več nazaj,
ne grem, je tu vse.
Potujem od tu naprej, da vidim, kaj imam,
vidim, zver sem, to priznam,
postavljena v kot, da se učim iz zmot,
ne med zvezde, ostanem tu.
Vse bližje, nižje bijeva,
ritual davnine čuti se,
meje sramu razbijeva,
ritual davnine v nama vre.
Vonj polnoči ognjemet prebudi,
na koži puščava sledi,
tukaj oba ponoči ob dveh,
na obleki v barvah sadja in zvezd.
