Kot ptica, ki nad prepadi tiho leta,
misel gre, hrepenenje vedno spleta
skozi čas, tja med spomine,
tja med smeh in vse solze,
a za sabo pušča sanje,
ki starost se jih zave.
V rosi jutra žarki sonca
prebudijo spet nov dan.
Mar bo to začetek konca,
mar bilo je vse zaman?
Srečni pari pa hitijo
z roko v roki v novi dom,
drugi pa zaman želijo
slišati poročni zvon.
Ni vsakomur dano,
da na svetu našel bi svoj drugi jaz,
je srce predolgo samo,
skriva kdaj dlani v obraz.
Ni vsakomur dano,
da v življenju združil v dvoje bi poti,
za ljubezen, kdaj zlagano
pa zdravila žal pač ni.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
