Od ranega jutra do pozne noči,
mogočen mu hrast je zavetje dajal.
Pod cesto je potok v jarku šumel
enako, neskončno pesem valov …
Nihče se ni vprašal od kod je prišel,
nihče videl žalosti v tistih očeh,
ko drobni je novčič osamljen pristal
v starem klobuku, ali na tleh …
Hvaležen je v žep spravil bero zvečer,
pobožal je lajno, pospravil klobuk …
Zdaj pesmi naprodaj igra nekdo drug –
so časi drugačni, a isto srce …
Ta isti potoček še vedno šumi,
hrast grčave veje še dviguje v nebo …
Kot nežen spomin ptički pesem žgole,
čeprav dedka, lajne že davno več ni.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
