Vsako jutro sem vstajal
slabe volje, zamorjen,
še sebe komaj sem prenašal,
všeč mi ni bil prav noben.
Si dolgo nisem nič privoščil,
dajal tebi prav vse,
vedno znova sem razmišljal
le, če tebi dobro gre.
Da nekoč odšla boš, draga,
s tem rešila moj problem,
vedel to takrat sem že,
zato napisal ta refren.
Ne bom te več prosil, neumnosti počel,
zakaj bi le sebe za norca imel,
če pa že zdavnaj jasno mi je,
da pri tebi sem za vedno oplel.
Ne bom komentiral tvojih besed,
ni vredno si zate mi živce je žret.
Začel bom na novo, a tokrat bo tako,
da tudi meni enkrat bo lepo.
Zdaj vsako jutro, ko vstanem
in pomanem si oči,
veselo sonce me pozdravlja,
dan se mi spet lepši zdi.
Saj si končno se izgubila
in te v mojih mislih ni,
navsezgodaj vedno znova
pesem to zapojem si.
Dovolj sem te prosil, neumnosti počel,
predolgo le sebe za norca imel,
postalo že zdavnaj jasno mi je,
da pri tebi sem za vedno oplel.
Ne bom komentiral tvojih besed,
ni vredno si zate mi živce je žret.
Začel sem na novo, a tokrat bo tako,
da tudi meni končno je lepo.
