Tud’ naši kuhar’ci zelo je težko,
po celi šoli se vonjave vsak dan vijejo.
Le komu ponudila skuto bo, govedino,
ko našega Blaža v šoli več ne bo?
Ker šolarjem večina hrane ne diši,
so hrenovke, hamburger, pice najlepše stvari.
A kaj, ko v meni je obrnjen čisto apetit.
Ko vidim Zlatko, Silvo, Zofko, vse bi dal za njih!
Blažek, ti moj Blažek,
s svojo kuhlo na pisker mi igraj, še daj.
Blažek, zvrni glažek
in čarobnim okusom se vdaj.
Zdaj dan za dnem v rož’cah v kuhinji visim
in pojem prvi, drugi, tretji, da si jih želim.
V ozadju slišim zvoke loncev, nekdo se jezi.
Ja, glej ga, zlomka, to je Mojca, k meni že drvi.
Blažek, Blažek, Blažek, Blažek, hej!
Pridi v kuhinjo, juhej!
Bova delala pire ali kaj, kar se ne sme.
Blažek, Blažek, Blažek, Blažek, hej!
Pridi v kuhinjo, juhej!
Bova skuhala si čaj, skupaj šla v najin raj.
Blažek, ti moj, Blažek,
daj odpelji me v sanje, čez most.
Mesek jej, ker prekmalu bo post.
