Skrit v morju,
potopljen v svet Dalantika
je klan malih ljudi
sklenu svoja verovanja,
koder naj se vidi,
naj se vidi smeh ujet
med utopije utrganih pojav
in ideje kvazi velikih ljudi.
Sliši se lepo:
druga duša, isti material,
vsaka roka, lice in telo,
vsaka pamet gre v nebo,
ko se nemir ovija,
ko se mir ubija vsem zaznamovanim
in le pes na steni bo ostal
neki let, ljudi zaznamoval.
Naj se vidi,
naj se vidi Svet ujet
med iluzije strganih pojav
in idejo Bog, v kar naj bi veroval,
naj se vidi,
naj se vidi v srcu malih,
ne na steni, steni.
O, hej, ti v črnem,
verjameš ali ne, ti boš strah popil.
In hej, ti zeleni,
s ponosom in srečo te bojo zbil.
In hej, ti v belem,
si sploh kdaj razumel, kar si drugim pel?
In hej, le do kam pelje tale cesta,
kje so meje?
Saj je dovolj že to, da mali nima pojma,
kje in kdaj nocoj bo spal
in če bo jutri vstal, pa naj te paranoja davi,
paranoja davi in utopi,
zakaj ubijali so,
ubijali so le povabljene.
