Ona nosi vse na svojih ramah,
mož zapustil ji je živ spomin
in ko zjutraj se odpravlja v službo,
moč ji daje njen edini sin.
Suh in mrzel veter nežni koži
vzela sta mladost veliko prej.
Njene roke so postale močne,
izginila je damska sled na njej.
Tudi sama je verjela v princa,
ki jo bo odpeljal daleč stran,
a kmalu že postala je nevesta
in zaprla knjigo svojih sanj.
Moškega izbrala ji je mama,
saj se zdel je resen in bogat,
pa mu ljubica bila je kocka,
njej posvetil cel je svoj mandat.
Kmalu že odšla je stran na svoje,
z njo doma je bil prevečkrat grob.
Ni pustila srcu, da zapoje
melodijo vseh njenih tegob.
Danes močna stopa proti vetru,
pod ledeno kožo ji gori,
želja zapustiti svojemu sinu
zapuščino neodvisnosti.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
