Ko tišina sproži svoj plaz,
ko spet tujcu gledam v obraz
in tvoj glas zazebe kot mraz,
razbijam tišino z mandolino.
Brez sramu, brez barvnih zidov
pred vsemi razsipam sol,
ko ponos moj ostane gol,
raztrga spomine zvok mandoline,
trga spomine zvok mandoline.
Naj igra, igrajo mandoline,
preglasijo krike bolečine,
počijo naj strune, ne srce.
Naj igra, igrajo mandoline,
preglasijo krike bolečine.
Naj se strah spremeni v prah,
da obrišem s sebe ga.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
