Sem fantič zelenega Štajerja,
sem zmeraj korajžen, vesel.
Kdor se pa jezno in kislo drži,
ta štajerski fantič pač ni.
Tu sn sanjo, tu sn prvič se zalubo,
tu uspel sn, včasih kiksno in izgubo.
V totem firtlu prvo solzo sn potočo, ojaja,
tu pod Pohorjem je zrastel mamin sinko v moža.
Rad imam toto naše lepo mesto,
o, moj Maribor, v srcu si mi ti.
Rad imam te ljudi, pozdrav domači,
tu v naročju tvojem pesem naj zveni.
Rad imam toto naše lepo mesto,
ko prijat’lji stari tu se zberemo.
O, moj Maribor, zdaj tebi na zvestobo
tu v naročju tvojem pesem pojemo.
Jesen bogata no košata zaveje med vinogradi.
Martin pa mojo grejšno dušo greje mi.
Pod nogami mi vjutro škriplje,
pr peči vsak se bolj drži.
Doma pa po božiči že diši.
V naših srcih si doma, dežela Štajerska.
Od Goric do Pohorja zelena Štajerska.
V senci dul si vsedemo,
ko gremo s taberha.
Debeli kruh nam vrejže,
sladko vince strježe,
tota naša Štajerska.
Kjer se Pohorje vidi,
tudi tebi, prijatelj, naj,
da se vračal boš še nazaj,
tja, kjer se Pohorje vidi.
Več kje v mestu rad sedim,
a najraje ne hitim.
Vidim, da bil spet
dolgo, predolgo od doma.
Je tako kot v časih še,
vse čisto počasi gre.
Štajerci pojemo,
družba se dobro zabava.
Kjer se Pohorje vidi,
slika moja iz davnih dni,
spremlja me, lajša mi poti,
me vabi, kliče domov.
Kjer se Pohorje vidi,
tudi tebi, prijatelj, naj,
da se vračal boš še nazaj,
tja, kjer se Pohorje vidi.
V toti preseneti, pa ra pa pa.
V štajerski kleti, pa ra pa pa.
Bogi naš Joža, žena ga boža,
rad bi ostal še, pa mora domu.
Brihtne je glave, pa ra pa pa.
Rad ma zabave, pa ra pa pa.
Šine mu v glavo, pogrunto je pravo,
popil ga bom liter, te pa domu.
La lalalala, zapojmo vsi, Štajerska se veseli.
La lalalala, zapojmo vsi, Štajerska se veseli.
