Kratk stik

Izvajalec: N'toko
Avtor besedila: ***
Avtor glasbe: ***

Marko je živel v pravljici,
ta ni bila podobna realnosti,
v glasbeni šoli in pr tabornikih je bil vedno eden najbolj nadarjenih,
sm noben ni tega videl ker je plašn tip mal bolj tih kadar je v javnosti,
zato je dajal vtis, da je mal zabit,
sedi v zadnji klopi- gleda prazen list.
Starša vsak v svoji spalnici,
doma je zmer tišina al pa glasen vik in krik.
Mama dela, fotr ves cajt ulit. Zemlja pleše na neparen beat.
Noben ni vedel kaj se mu po glav vrti, cele dneve v TV ekran strmi,
Pozabljen osamljen posameznik med njim in svetom: kratk stik,
Ni mel stika s tastarimi. Še manj stika s ta prijatelji,
še velik manj stika s tovariši, komaj diha še na gimnaziji.
Sošolcem vibrirajo Nokie, kričijo podobno kot opice,
eni bolj nevarni, drugi bolj zafnani,
eni bolj gorile, drugi bolj šimpanzi.
V klasu plačuje nenavadno takso: domačo nalogo in denar za malico
vsak dan žrtvuje ker drugač bo fasal. Zlatko ma bogat arsenal udarcev,
Tovariš prav da ma težave z matematko,
ker nima nalog ga postav pred tablo.
XYZ, dej sestav enačbo, Uporabljaj glavo! Kaj zijaš v prazno!
Edini tolažnik je prijatelj Janko, tud on je padel v ta-zadnjo kasto,
ker je nizke rasti in velik govori, vsak ki ga vid že zavija z očmi,
imata iste skrbi, si držita pesti, govorita laži ker resnica boli,
to pa ni rešitev, je sm del problema,
na hodniku se šepeta: ‘lej ga pedra’.
Kar se tiče punc so bile vse podobne,
barve: roza, blond, prozorne.
Bil je zaljubljen v sošolko Majo, sm ona ni vedla da je sploh obstajal,
ko so našl pesem ki je pisal zanjo, se mu vse kokoši hihitajo.
Če so taki vsi se mora bat ljudi, kratk stik, lepše se v oblakih živi.

Ti si čist normalen, ne se bat,
vse ljudi na tem svetu je strah,
sm noben si ne upa povedat naglas,
se počutijo boljš če gre teb mal slabš.
Ti si čist normalen, ne se bat,
noben se ni rodil še brez napak
in vejo da ne bodo bli nikol popolni,
se počutijo zdravi, če so drugi bolni …

Mama je šla na govorilne ure, razrednik prav da se boji mature,
ker Marko kontrolke oddaja prazne in nezadovoljen prihaja v razred,
ker neodgovoren postaja in kaže da sam več ne more obvladat težave,
v to depresijo pogosto zapade, boji se za fantovo notranje zdravje.
Obstaja pa šola, dom za mlade, ki imajo kot Marko določene travme,
za vstop ima vse psihološke dokaze: težave v šoli, ločene starše.
Naj se vpiše, mogoče bo lažje, za novo življenje bo bolje pripravljen,
ta šola ma itak prostorske težave, in Mama reklamam takoj verjame.
Vse za sinčka, da ne bo osamljen, Marko v soboto zgodaj vstane,
v popolnoma novem okolju se znajde, z novim razredom se sploh ne ujame,
To ni šola, to je bolnica, zaprti oddelek za hipohondrike,
novi postopki, isti predsodki, sošolci so vsi polnoletni zarodki.
Vsi drugačni, vsi prestrašeni, vsi majo slabe izkušnje s prijatelji.
Bulijo v TV, apatično, manjkajo mu debate z Jankotom.
Ni več redovalnice, ni spričevala, so pa terapija in pomirjevala.
S tabletkam skrbijo da je zadovoljen,
v psihološko vojno s kemičnim orožjem.
Za vsak problem obstaja tabletka, tud če je bolezen podzavestna.
Javna ustanova, sovražnica trave, iz normalnih ljudi naredi narkomane,
v spranih možganih strah ostane. Pade v past, v vsako laž verjame.
Ko je pod narkozo je pod nadzorom, ko pa ni pa grozi folku s samomorom.
Bled obraz, drugačne oči, dolgi dnevi, še daljše noči,
ob 10ih vzgojitelj ugasne luč, pogoltne tabletko da lažje zaspi,
nočnih mor se še najbolj boji, ko v hiši strahov sam pred sabo beži,
iz doma pobegne brez problemov, sm notr bo najbrž ostal za vedno …

Vse pravice pripadajo avtorju besedila.

Pošlji besedilo

Polja označena z * so obvezna. Priložite mp3 datoteko ali vnesite povezavo do videa.