Ko se jutro prebudi iz spanja mirnega,
v njem začutim moč življenja tvojega.
Reke in potoki pesem svojo mi pojo,
travniki, livade v soncu dihajo.
Še gozdovi zašumijo, vabijo v gore,
za meglicami mi pohiti srce
in prikaže se modrina kot odsev neba,
to v daljavi tvoje morje se smehlja.
Ljubim te, Slovenija zelena,
moje si zavetje, moj si dom.
Od gora, čez polja tja do morja,
lepa si (lepa si), moja si (moja si),
kjer gozdovi skrivajo obzorja,
res najlepša si, Slovenija.
V vetru oživela polja plešejo svoj ples,
žarki se love v krošnjah mladih brez.
Bel oblak raznaša hvalnico na vse strani,
da najlepša na vsem svetu si prav ti.
Ljubim te, Slovenija zelena,
naša si zavetje, naš si dom.
Od gora, čez polja tja do morja,
lepa si (lepa si), naša si (naša si),
kjer gozdovi skrivajo obzorja,
res najlepša si, Slovenija.
