Nočeš avta, nočeš ne kolesa,
enostavno gre ti le na peš.
Sem in tja preskočiš kakšno lužo
in zapoješ kar tako nekaj vmes.
Le kaj se skriva pod obleko tega mesta
in le zakaj se ulica tako iskri?
Le en namig in veš da hitro bo za tabo,
kar se je izjalovilo zadnje dni.
In vonju sonca se predajaš
in dotika si želiš.
Spet si z barvo dan pobarvaš
in ga s sabo okrasiš.
Rad bi, rad imel to mlado, lepo bitje,
pa ne veš, če sploh še upaš, a bi rad ali ne.
A trenutek, ki prevzame tvoja krila
ti pove, da to se vedno, vedno sme.
Ti jokaš le navznoter,
obiskat’ tišino se bojiš.
Vsak dan bereš isto stran,
a vedno znova onemiš.
Ko vidiš jo v soju sreče
in nasmeh, ki ga deli,
kako odpira dlan, da te
prevzame in te sname,
ljubi jo…
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
