Slovenija, najlepša si dežela

Na vrh planinskih cest se zmer udahnem,
gubok spet zrk domač u se zajamem.
V učeh zalesketa se m dežela,
k vsa je zmer u sonc in vsa zelena.

Duma za moje so srce arcnije,
krasot pusod se prou uhka naužije,
sj še m sonce čist drgač pusije,
zato k sm duma, j pravm to:

Slovenija, najlepša si dežela,
čarobn svet na sred teh gura,
kut deklca vabljiva in puštena,
vse dni me čakaš zvesta duma.

Slovenija, najlepša si dežela,
krasot še vsak Slovenc prou ne puzna,
prou tm, kjer zibelka je tvoja stekva,
zares samo s zmerej duma,
res prou tm, kjer zibelka je tvoja stekva,
zares samo s zmerej duma.

Planin ni lepših, kukr so slovenske,
a vmes vinogradi in gmajne lepe.
Na konc pa modr morje se leskeče,
pusod pa rad Slovenc zapoje s.