Kamorkoli grem, vedno z mano si,
po tebi vse diši spomladi.
Slišim tvoj nasmeh, čutim tvoj dotik
na poletni, mehki trati.
Te ob meni ni, vendar z mano si –
utrgan cvet ljubezni prve.
Sladka misel si, ki naprej živi,
srce te moje ne pozabi.
Ko nekoč se spet srečava midva, morda nekje –
in takrat nama spet bo lepo, kot je že bilo.
Moč strasti odpeljala bo naju v mladostne dni,
ko užila sva srečo poletne noči.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
