Znova sanjam, kakor je naš ded,
v vetru plapolajo zastave na mirnih tleh.
Tiho sanjam, misel grize me,
da bo šla v pozabo beseda iz Slovenije.
Hitro vzamem svinčnik in papir,
verzi se rodijo, vrstice blažijo moj nemir.
Tiho sanjam v sebi upajoč,
da vnuki bodo vedno znali reči lahko noč.
Veter morje vzvalovi,
sonce z meglo se bori,
v zavetju vseh gora, tu sem doma,
babi, hvala, ker si vztrajala.
Veter meglo prepodi,
sonce polja oživi,
naj vsak domov prihaja nasmejan,
prežet z ljubeznijo pričaka dan.
A, danes je ta dan,
a, zdaj sem nasmejan, vidim in čutim,
nisem edini, vsem mar je za pristan.
A, jutri nov bo dan,
a, ti boš nasmejan, ti ljubi, ti upaj,
v deželi tej nihče se ne zbudi zaman, tu boš spoštovan.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
