Zvezde na nebu gore v tihi noči,
bele planjave pod snegom zaspe,
v hišah luči so kot sreče otočki,
sklenejo se v molitev roke.
V kotu pod smrečico jaslice male,
jagnje s pastirčkom pred njimi stoji,
sveča gori kakor plamen spomina,
kruh se božični na mizi smeji.
Božič živi v nas, naše družine glas,
spet se zavemo, da le skupaj srečni smo.
Božič živi v nas, z mirom poveže čas,
vse tople želje, da ostalo bi tako.
Sneg se iskri, ko gremo v tihi noči
po ozki gazi na grič v Božji hram,
da bi srce našlo mir in ljubezen,
ki ga prineslo je detece nam.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
