Kdo ti prižgal bo sonce v očeh,
izvabil iz ust tvoj čudoviti smeh,
ko me enkrat ne bo v tvojo posteljo?
Kdo te pokril, ko bo pritisnil hlad,
ti razmršil lase, imel te rad,
ko me enkrat ne bo v tvojo posteljo?
Postoj, ne hodi, ko se noči.
Postoj, da ne zaideš v temi.
Le zaspi. Le zaspi.
Ne vidiš, draga, lakotnih oči,
zateglih ustnic, dvignjenih pesti,
ki v mraku se roje, ki na svoj plen preže.
Ne slišiš vetra, ki hrumi krog streh,
ledi po žilah, kljuje v kosteh,
ne slišiš zlih besed, preteči novi led.
Postoj, ne hodi, ko se noči.
Postoj, da ne zaideš v temi.
Le zaspi. Le zaspi.
In sanjaj o lepših stvareh
in sanjaj o boljših ljudeh.
In sanjaj o lepših stvareh
in sanjaj o boljših ljudeh.
Sanjaj o lepših stvareh,
sanjaj o boljših ljudeh.
Le prespi.
