Ratatata, tatatata tatata,
ratatata, tatatata tatata,
ratatata, tatatata tatata,
ratatata, tatatata tatata.
Ptičje strašilo
na polju prosa stoji,
vrabce preganja
vse dolge poletne dni.
A vsako noč opolnoči
kot v pravljici strašilo se predrami
in med ljudi si zaželi.
Mesec posodi mu obraz,
vselej polnočni veter
ga obleče v frak.
In vsako noč opolnoči
ta čudni fant poda se v bližnje mesto.
Šotore cirkus je razpel,
tam je strelišče, majhen bar.
Plešejo mladi pod lampijoni
twist in shake.
Ratatata, tatatata tatata,
ratatata, tatatata tatata,
ratatata, tatatata tatata,
ratatata, tatatata tatata.
Ptičje strašilo,
oblečeno v črni frak,
gre na plesišče,
zaprosi dekle za ples.
Prav vsako noč opolnoči
se to zgodi. Dekle ga zmeraj čaka.
Molče objame jo čez pas,
plešeta, da se vse vrti.
In čudni fant izgine,
preden se zdani.
A nekoč noč opolnoči
na pustni čas nekdo oblečen v lovca
v srce ga trikrat ustreli
in ga razkrinka pred ljudmi.
Ptičje strašilo od sramu takoj zbeži.
In žalovalo je dekle
do konca dni.
