Tvoje življenje je drugačno od življenja vseh drugih mater,
tvoje življenje je polno kamenja in bridkih spoznanj.
Premotne oči so od joka in odrekovanja,
pretrde roke so od dela še večkrat garanja,
da mogel vrniti bi vse.
Življenje ti vrisalo je v lica že mnogo globokih je brazd,
v njih piše da mnogo, premnogo si dala zame in moj jaz.
Iz žuljev, solza, neprespanih noči zdaj nov človek živi.
Čeprav je močan ti ne more vrniti kar dala si ti,
zato zdaj pojem ti.
Mati, moja mati, mati, moja mati!
Sedaj vidim to srečo v očeh, moja mati!
Mati, moja mati, mati, moja mati!
Tako ponosen sem na te, moja mati!
Čeprav ti življenje izpilo iz srca poslednjo je moč,
še vedno v očeh je iskrivost, še vedno zanos.
In ni ga človeka, ki njej kaj očita lahko ti nekoč,
ker vse kar lahko bi očital, je to, da si dala preveč.
