Zdaj posedam tu ob reki
in premlevam vse pomladi.
Najina leta v solze ujeta,
so postala del navadi.
Razmišljam o tebi, o meni,
o nama in o vseh.
Razmišljam o njej,
ki jo zjutraj pogledaš v oči.
Si poljubil jo na Tromostovju?
Si jo peljal gor na grad?
Si napisal pesem zanjo,
kot si meni jo takrat?
Ji pripoveduješ isto zgodbo,
kot si meni jo povedal,
ko sem noro te ljubila,
ti pa mene nisi poznal.
Vse sem ti dala, vse kar sem imela
in na dlani nosila srce.
A vse ni dovolj, je zate premalo
in zjutraj si pozabil moje ime.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
