“Let’s go!” Da nardi se frka,
vse kozarce natoč do vrha,
podej še flašo, nej bo odprta.
Nej se sliš galama, ker to je nš dan.
“From Ljubljana via Portorose,
Split, Montenegro. We on the coast man.”
Mam čist vse kar rabm,
razn tega, da nje ni zravn.
Tok gole kože, da te dol vrže,
noro vn gre, pa noro trde,
bikini, izvini, suknjica mini,
skupi sprazneva Jacka, tud če piješ Martini.
Na tvoj nasmeh jst njo rišm,
ker še vedno sam na njo mislm.
Ti si punca tipa “gold edition”,
sam u useh drugih še vedno njo iščm.
Moje leto, moj je svet ove godine,
svi su tu dok ona nedostaje.
Sipaj mi viski u čašu, da me podigne,
nek se čuje po Balkanu, da volim je.
Ljubljana, Paris, London, Ibiza,
Nemčija, Avstrija, Švica,
pou Evrope sred kafiča,
Balkan, bejbe, kulerica.
Celo noč sam gotiva, popivam,
sam da misli dam na “off”,
ampak ne gre, bl k pijm,
bl mi misli iščejo njo.
Zabava huda, pa je glava luda,
komad me “strefi”, pa pada runda.
Use do jutra vlada žurka,
ma koga briga kaj bo drug dan.
Pa čakam čudež, da zgodi se,
da me dvigne iz krize,
da pridš dol in da se vidva,
da jst, ti spremeniva u midva.
Ja imam to u planu, sa tobom svet na dlanu,
jer ne znam gde sam kada nisi tu.
Sve na tebe mirišu, kad meni nisi blizu.
Ja ne znam gde sam kada nisi tu.
