Jamajka, otok sonca in ožganih lic,
kjer nihče več ne pozna krivic,
kjer so solze košček peska.
Jamajka, kjer vsakdo pod sončnikom sedi ,
ker se sladkor, čaj in rum cedi,
kjer na palmah raste sreča.
Sreča, skrita v modri dim cigar
naftnih miljonarjev,
ki gradijo v zatišju jaht
križ novih misijonarjev.
Mesečina, topla plitvina,
divji ritmi, gola telesa,
to niso sanje, to je Jamajka.
Jamajka, plodna zemlja praznih radosti,
kjer za dolar se poljub dobi,
kjer nasmeh je kalna reka.
Komaj sonce zahaja,
v sobo se prikrade mrak,
vse se stalno ponavlja,
spet sem s tabo zadnjikrat.
In ko pridejo jutra,
si želiva spet noči,
kot da rada bi čas nazaj vrnila,
bova šla po svojih poteh.
In ko bom spet odšel,
rekla boš, naj mi bo lepo,
naj bom srečen za oba.
Vem, zaprl bom oči,
sanje pregnal,
tujca bova brez sveta.
Pusti tisoč dni in tisoč noči, ki jih več ni,
če sploh ne veš, da so kdaj bili.
Vzemi le en dan, ki skril si ga tja na srčno stran,
pozabil ga nikoli več ne boš.
To je bil tvoj dan ljubezni,
najlepši dan, ki ne mine nikdar.
Svet živi za dan ljubezni,
dan, ki da ti vse in vse ti vzame,
tega nikdar ne veš,
kdaj prišel bo zate spet ta dan.
Naj te upanje ne zapusti,
le zaspi, ko jutro te zbudi,
to bo ljubezni dan, to bo ljubezni dan.
