Je tu tisočletje, ko vigredi cvetje več vzklilo ne bo,
naj zvoki, besede, le stiske in zmede v balade nam stko?
Je konec iskanja, bo teža spoznanja pregnala nemir,
naj kislo deževje skoz’ golo vejevje skali vsak izvir.
So najlepše pesmi že napisane,
vse besede nežne plehke in obrabljene,
so mladostne igre že pozabljene,
se ustavlja čas za čar, ki se prebuja v nas?
Veš, raje ti napisal bom,
čeprav še sam ne vem, kako,
da srečal sem dekle,
ki dala mi je svoje srce.
Odkar si ti na faks odšla,
vse manj si me pogrešala,
zato ne čudi se,
da našel drugo sem dekle.
Ko poštar bo naslov iskal,
ne misli, da se bom kesal,
še danes pismo bom oddal,
saj poštar najde te, če hočeš ali ne.
Poštar zvoni samo dvakrat
in če mu vrat ne odpreš,
nikoli ne izveš, da drugo ljubim.
Težko je, praviš, gledat, kako umira še en dan,
spet znajdeš se v objemu, ki tuj ti je in ves zlagan.
In rečeš si še danes, hudo ti je, ni vse biti sam,
takrat se spomniš nje in najih sanj.
Zdaj gledaš sončen dan, vidiš le meglo,
ljubiš drugo žensko, vidiš njo.
Še pohahal ni z roko,
še pogledal ni za njo,
v tuje roke je zakopal
svoj obraz in videl njo,
ki zdaj z njim v objemu spi,
veš, da joče, ker te ni,
gledal s’m ga u obraz,
a videl solzne s’m oči.
Na planini je živel,
rad je stare pesmi pel,
se življenja veselil,
mnogo vinca je popil.
Ko je prvič šel v svet,
si pripel rdeč je cvet,
ki ga z žuljavo roko
mati dala je v slovo.
Oče zgubljal ni besed,
bil je vajen tujce klet,
fantu dal je v spomin
zeleneči rožmarin in dejal:
»Koder hodil boš z njim,
vedi, da si le slovenskega naroda sin,
le slovenskega naroda sin.«
