Si samo človek. Cele dneve plavaš
v morji skrbi. Se ti ne zdi, ka pretiravaš?
Kaj ti bo ugled, dnar, uspeh in slava,
ko telo zboli zato, ker tvoja düša neje zdrava?
Si samo človek, sveta ne boš reša,
mogoče pa osreča nekoga, ki te pogreša.
Javi se domačin, če jih redko srečaš,
še sreča, ka se sreča z malimi stvarmi poveča.
In kaj te češ, vedno vse ne gre,
kdaj pa kdaj je treba znati rečti “ne”.
Yeah, kdaj pa kdaj se daj na prvo mesto,
“selfcare”, privošči si siesto.
Čist normalno je, ka včasih rabiš zrak,
izčrpajo te radi zlasti ti, ki jih maš rad.
Tü pa tan si moraš tüdi sam nabrati moč,
ka boš lehko tam za njih, ko do res rabli pomoč…
Mej se rad!
Love…
Si samo človek, pa greš potovat,
se iskat po sveti, pravi mali nomad…
Na Kanarskih otokih baje je večna pomlad,
vseeno pride jesen, počaki nekaj dekad.
Trenutke čas odnaša takak veter
suho listje, ki jesen ga je obarvala rdeče.
In deček še prekmalu rata starec,
ki ma od reke življenja vode le še za kozarec.
Digitalni nomadi, sredi peščenih neviht,
z laptopom na rami, si poleg nosijo šiht.
Hrepenijo po svobodi kot paglavci po vodi,
bistva pa noben ne najde, pa če celi svet prehodi.
Si samo človek, išči blizu srca,
ker je bistvo preglasija hrup krize sveta.
Sem napisa te vrstice, dal jih z lista v komad,
ka te spomni, če slučajno kdaj pozabiš…
Mej se rad!
Love…
