Mogoče je pač bistvo v tem,
dihat, ranit, sanjat, jokat, živet.
Mogoče je pač bistvo v tem,
bit’ človek …
Vmes razmišlju sem prmeveč,
ne o drugih, sam o seb’.
Všečen, lep, napihnjen, slep,
nočem več sladkih laži, sem le človek, ki žmeli.
Bit’ ljubljen in ljubit nazaj.
Odpirat srce na stežaj.
Bit’ ljubljen in ljubit nazaj.
Vse kar vem, vse kar je.
Mogoče sem se rabu zgubit, pod goro je reka,
v reki je skrit odsev, ki spokori
vse maske vse laži.
Stopiš v reko, se ji prepustiš
in najdeš svoj mir, če ne utopiš
in ko si kočno umit,
ne rabiš se slepit.
Diham, jokam, obnemim,
toku nežno prepustim.
Tihi vodi svoj spomin,
sem le človek in želim.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
