Poglej, še ti, tu smo v temi,
nas zebe do kosti, glas upanja ječi.
Poglej, še ti, tu smo v temi,
nas trgajo zveri, zven puške zagrmi.
Poglej, še ti, tu smo v temi,
nas zebe do kosti, glas upanja ječi.
Poglej, še ti, tu smo v temi,
nas trgajo zveri, prelila se je kri.
Napojila je gozdove,
zlati sij obarvala rdeče.
Kdo nas bo zdaj vodil
do upanja in sreče?
Poglej, še ti, tu smo v temi,
s te vojne brez Boga, bežimo prek morja.
Poglej, še ti, tu smo v temi,
je prazna postelja – ni sina, ne moža.
Poglej, še ti, vsa vas trpi,
ni zmage brez srca, le krona trnjeva.
Poglej, še ti, odpri oči,
kdor brata zataji, svobodo izgubi.
Poglej, še ti, tu smo v temi,
nas zebe do kosti, glas upanja ječi.
Poglej, še ti, tu smo v temi,
zajočem na ves glas, daleč je rodna mi vas.