Ko stopam po zemljici mili slovenski,
cerkvice bele srečujem povsod,
dolga stoletja raste v ljubezni
v moji deželi iz vere naš rod.
Slovenski zvonovi, zvonite,
vsi smo otroci sveta,
v daljave želje ponesite,
pod istim smo nebom doma.
Ponosno ozre se oko mi v daljave,
zmeraj pošteni bili smo ljudje,
našim rodovom, glej, bije še vedno
dobro slovensko srce.
Objela bi rada cvetočo deželo,
vsak naj po delu nas dobrem spozna,
vedno prepevala z željo bom eno,
draga Slovenija, tu smo doma.
Slovenski zvonovi, zvonite,
vsi smo otroci sveta,
v daljave želje ponesite,
pod istim smo nebom doma.
Veliko smo žalostnih dnevov prestali,
mnogo bilo je pregrenkih solza.
Vendar na zemlji smo svoji ostali,
tu smo Slovenci doma.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
