Zbudim se, kot pomlad cveti,
pisane otočke,
navdih dišečih violin
požene petke na rumene potke.
V meni je ta pravljica,
ki prižge kresnice.
Zbudim se, kot pomlad cveti,
slišiš me, ko so kraljice ptice.
Greva tja, na svetle širne jase,
v praproti zavetja
čakam te.
Pogumno stopi vase,
vse odšlo bo, kot sanjavost cvetja.
A veš, da ena vila je zavila,
v začetku pomladi, ko se ljubijo gadi?
Poljub v sapo, ki je zavela,
da je bube in popke in tvoj dih pogrela?
A greš? Poglej, ta vila, tvoja mila
v trenutkih mineva, pomlad se rojeva.
Ne stoj, želim deliti vse, kar sem, s teboj.
A veš, da ena vila je zavila.
V začetku pomladi se ljubijo gadi.
Poljub v sapo, ki je zavela,
je bube in popke in tvoj dih pogrela?
A greš? Poglej, ta vila, tvoja mila
v trenutkih mineva, pomlad se rojeva.
Ne stoj, želim deliti vse, kar sem, s teboj.
