Bila je luna in bile so zvezde,
bila sva bosa sredi bele ceste.
Bila je noč in bile so rože
in nekaj toplega na vrhu moje kože.
Bila je želja: “Daj, bodiva skupaj.”
Lahko je igra, a vseeno mi zaupaj.
In ti si dala roko moji roki,
naj jo pogrejem tam, kjer stikajo se boki.
Bilo je enkrat, bilo je kot se šika,
priznal sem, da me tvoja roba mika.
Bila je noč in ena sama zvezda,
bila je lepa svetla in velika.
Morda lahko greva do obale
in čofotava do bele skale,
lahko pa tudi plavava mrtvake,
da vidiva, če luna ‘ma rumene krake.
In ko vsi pridni mirno spijo
in bele zvezde se poslovijo,
mogoče blazno resno sanjajo o nama,
a črna noč že šla je “nina nana”.
Amore Mio, ure grejo mimo
in tukaj sva, ne čakajva na zimo.
Mogoče enkrat ali vse do konca
ljubila bova se, dokler bo dosti sonca.
Amore Mio, ure grejo mimo,
ne bom opral si kože pred zimo.
Od te noči, ki nisem je kapiral,
ostal bo vonj, ki me bo kritiziral.
Vse lepo mine, vse je že minilo
in kakšna škoda, da se ni mi posvetilo.
Zdaj med prsti mojimi ni tebe
in le jezno, jezno grizem sebe.
In jutri, ko spet ne boš ob meni,
neba v sobi ni brez tebe, to verjemi!
Za spomin bo črnobela slika,
na noč, ko nisem rekel: “Bil sem brez jezika.”
Če zmanjka mi besed iz posteljne omare
in verzov poezije moje stare mame,
če ne spomnim se nobene avanture
in če ‘zgubim slike iz mature.
Še to poletje bom sezul copate,
na tisto cesto tekel bom le zate
in če ne vidim te, ko pridem tja, do morja,
narisal noč bom, ko bila si moja.
