Vsak kmet rad svoje vino ma, odkar ta svet stoji,
ma pru usakmu ga ne da, s prjatli ga deli.
Tako živu enkrat je en kmet Karleto Špacapan,
v pržon je doskrat šou, se v ka ni tou dat soj teran,
ma be ni bil kak revolucionar, politike ni poznal,
ma kadar pršu je žandar po davk, pej tko je djal:
»Maaa, vjeste kaj, vse, kar je prav, spoštuvam jest oblast,
če reče dej, jaz ti bom dal pršut, panceto, mast.
Ma, vjeste kej, ma mi ne bo žal dat zadni par kalcet,
ma vino, pej vse, kr je prav, si vtakente v ret!
Lololololololololo lololololololo, ma vino pej,
vse, kar je prav, si vtakente v ret!«
So gnali ga na sakacijon ma prou vsak drugi dan,
ostal je trmast ku kaštron Karleto Špacapan.
En šla je stara Avstrija čez en par let zvalit,
še prej ko mogla je od Karlota en sam glaž dobit,
en pršle črne so žvali en drle se: »Duče!«
Si je Karlo mislu: »Se mi zdi, da vem, kaj kdu tle če.«
»Maaa, vjeste kaj, vse, kar je prav, spoštuvam jest oblast, …«
So z ricinusom futrali ga an tukli ku žival.
Čeprou s posranmi gatami, se Karlo jih ni bal.
Ma ni zvleku z njega un teran ma pej prou noben pržuon.
Tku mogu Karlo Špacapan je it v internacijon.
Ko so spustili ga domov, si že mislu je: »U, ku fajn,«
že pojn gestapo je pršov: »Du Schwein, wo ist dein Wein?«
»Maaa, vjeste kaj, vse, kar je prav, spoštuvam jest oblast, …«
Ma učasih u hišo sred noči je pršu partizan.
E, pred njim pej vina šparal ni Karleto Špacapan,
en usakmu še za sabo dal je tko zmiram pod ruoko litru, dva.
Po vojni k njemu je pršou zadružni funkcijonar:
»Zdej zmagali smo, Špacapan, ti vedno bil si naš,
bi blo zdej prav, da svoj teran nam dobrovoljno daš.«
Ma Karlo pej taku je djal: »Pršli ste na oblast
an nikdar prej vam ni blo žal dat vina vam na čast.
Ma, ki čem rečt, neč n’bam djal, komanda more bet.
Ma vino pej vse, k’r je prou, si vtak’nte u ret,
la la la la lal, lala lala la, la la la la lal, lala.
Ma vino pej vse k’r je prou si vtak’nte u ret!«
