K tempeljski zakladnici
revna žena, glej, hiti.
V roki nosi svoj zaklad,
vse, kar ima, samo dva novčiča.
Neprijetno ji je tam,
med bogatimi ljudmi,
ki prinašajo svoj dar,
ona pa samo dva novčiča.
Nihče je opazil ni,
ko je vrgla svoj drobiž
in se izgubila sta sredi zlata
njena dva novčiča.
Jezus pa gleda vse to, dobro ve, da ni važno zlato.
Jezus vidi v srce in učencem pove:
»Vdova je vrgla največ, saj je dala vse, kar ima,
pa čeprav sta bila samo dva novčiča.«
Zdaj pa se zamislimo,
koliko mi dajemo
za sestradane ljudi,
ki nimajo niti dva novčiča.
Dostikrat zapravljamo,
a pri tem pozabljamo
na nesrečne množice,
ki čakajo naša dva novčiča.
Dva drobna novčiča brez vrednosti obtožujeta nas,
nam sprašujeta vest skoraj dva tisoč let.
Pravi kristjan naj posnema Boga in deli iz srca,
pa čeprav sam ima samo dva novčiča.
Samo dva novčiča …
