Fant nepolnih dvajset let
vse drugače gleda svet,
saj v naročju je kmetije
staršev noč in dan ujet.
Družbo dela mu vsak dan
širno polje, gozd prostran,
čaka hlev ga vsako jutro,
prav za vse je sam.
Njemu pa bežijo misli
tja v prihodnost, ki hiti,
rad bi našel si družico
za življenje, skupne dni.
Da kmetija bi živela,
da bi posijal nov dan,
da ves trud, ljubezen staršev
ne bi bil zaman.
Staršem so pošle moči,
njega pa srce boli,
da bi gledal, pustil jih
garati na jesenske dni.
Dala sta mu topel dom,
vso ljubezen iz srca,
le, da sin ne bi odšel,
da bi ostal doma.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
