Včasih težko je vandrati v dvoje,
jaz v desno, ti v levo greš smer.
Ko trma si prava, ti v megli je glava,
pa “pejva” v levo, da bo mir.
Ustvarjeno iz jeze, vse je brez veze,
zadihaš pa mimo bo šlo.
Ko slabo stran daš in dobro dodaš,
ljubezen ostane samo.
Pridi v objem, fajn stisn’ se k men,
skupaj pozab’va na vse.
Kdo je imel prav – jaz ali ti?
na koncu to sploh važno ni.
Ti nisi srečna, če nisi mal’ tečna.
N’č hud’ga, pa greva naprej.
Ne znaš oprostiti, ne znaš popustiti,
jaz pravim, da vse bo okej.
In zadnja beseda je tvoja, seveda,
da ne bi zavrele strasti!
Saj vedno tako bilo je in bo,
da pameten pač popusti!
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
