K nihče ne ve, da ti v glavi buči,
da se lastne potrebe bojiš
tlesk ob roko, glavo vstran, zaman.
Ko se vroča igla na žile spusti,
sonce ugasne, a v rokah žari,
edini “frend”, patetika.
In ko zavesa pade na oči,
ni aplavza in ni več ljudi,
v dvorani v kotu zdej sam čepiš.
In ko vijolično nese te nebo
za sabo puščaš, pozabljaš kdo so
tisti, ki jim je res hudo – zate.
Ko ti tisoč linij več ni dovolj,
ko v vrsti čakaš na lasten zakol,
v zenicah ti spet igra ritual.
Ko se mali voz na tebe spusti,
zemljo dvigne in dvigneš se ti,
bela luč približa se.
Kri, prežgana v ritmu flamenka, kaplja
muza tvoja edina vsa,
vroča žlica, leden obraz.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
