Ob stari smreki, tam dol ob reki, kjer se voda bolj peni,
tam dol ob reki, ob stari smreki, ki je še vedno čas posekal ni,
tam sva prvič probala neki blazno sladkega, nebo za kovter, črički za ples.
Jaz premlad za vse dojet, ti pa si hotla videt svet.
A bi me objela iz srca, če bi me danes srečala?
Nekoč sva se pa rada imela,
nekoč, ne t’ko dolg’ nazaj.
Nekoč, še preden si dojela,
da denar pr’ men se oglasi le redkokdaj.
Nekoč sva se pa rada imela,
nekoč, ne t’ko dolg’ nazaj.
Še preden druz’ga si vzela,
ki je bogat in omara, a ima tud’ tak značaj.
Prepih med leti, o, moja Cveti, je prekril vse najino,
a še sanjam, da se sklanjam k teb’ ob reki, kjer je luštn’ b’lo.
A si uspela videt’ svet, a se ti zlušta kej počet? Al’ vroča si sam’, ko zboliš?
A te tvoj pocarta kdaj, kot sem te jaz ne dolg’ nazaj?
A bi me objela iz srca, če bi me danes srečala?
Nekoč sva se pa rada imela, …
Kaj ti bo vse zlato, če roke te ne objamejo?
Kaj boš z rutko svilnato, če te duši?
Kaj ti kamin bo marmorni, če pa v njem ogenj ne gori?
Kaj ti bo vel’ka postelja, če sama spiš?
Imaš vse, a nimaš čisto n’č.
Nekoč sva se pa rada imela,
nekoč in danes najbrž še.
A usoda ni tako želela,
jaz jokam tukaj, ti pa jokaš nekje drugje.
