Ko spleza čas po rami gor
in pobarva me na sivo,
ko me umiri in bom manj nor,
minilo me bo kar ni minljivo.
Porabiš dnar, pozabiš štos,
a ne pozabiš sočloveka,
kdor je v srce prišel čez most,
tega čas nikol ne odseka.
Mmm, umrl bo vsak,
in ta moder in bedak,
važn je kaj pustu si za sabo.
Kako živel si, vsak korak,
kot drugačen al enak,
a si dobr znal z ljudmi ali slabo.
Ko spleza čas po rami gor
in mi zašibi kolena.
Preudarn bom, še vedno štor,
še bolj bom čutu vpljiv vremena.
Prijatli in prjatlce,
enaki smo bli v plenicah
učil so nas, naučil so me,
da smo različni, a le po platnicah.
Preden umrem, bom živel …
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
