Jp. Takle imamo.
Vsak dan gledam folk, ki ne živi, a živi svoj lajf na netu,
konzumirajo vsebino še najbolj primerno sekretu.
Po zidu polpismeni butli non-stop pišejo bule,
za sliko retuširano stokrat pa se skrivajo največje nule.
Nakladajo o politiki, razlivajo čustva – prikrito jezo,
kao prjatli smo vsi, a je to sam firbec pod pretvezo.
Mešajo demokracijo govora s svojim lastnim šodrom,
kritizirajo igro, a so bli sami sam’ vedno pod odrom.
Folk po novem zapeca kr prek neta boljšo polovico,
sam’ ne štekam a jim to resno sede, al sam drgač vidjo resnico?
A res verjamejo, da je to tisto edino pravo, zdravo,
kar je vsesplošno dobr za telo, srce in glavo?
Čudni cajti, čudn folk.
Gledam povprečno slovensko ženo, sej kok se pa ukvarjaš kej z možem?
A on je otrok tvojih fotr in ni sam nek tip pomožen.
Pizdila pa boš, če bo pogledu mal za mladim dekletom,
pr tem pa pozabla, da sta vidva sexala pred poldrugim letom.
Valda, da ni popoln! Fak! A si mogoče popolna ti?
Odkar sta se poročila, ti že itak za vse skup dol visi.
Ko sta začela si bla mačka in pol in si kej nase dala,
zdej si se pa zanemarla tolk, da te je strah ogledala.
No, sej on ti je res mal podobn, zašpehan je od žretja
in infarkt ga zihr nau sunu od prevelizga početja.
Sendvič na čips, mast na špeh in skoz sam sedenje,
pozabu je mislit, a ma za vsako stvar vseen svoje mnenje.
Že dolg svojga tiča ni vidu od svojga trebuha,
a je kul, ker je vse v imenu očeta, sina in svetga duha.
A je vseen ena stvar, ki jo vsak dan z ženo počneta,
šimfanje sta uskladila skoz vsa njuna leta.
Klinc, pa tak živlenje,
raj mam manj od malga,
pa vsaj to resnično,
svoj karakter, ki sm skoz leta skoval ga.
Klinc pa tak življenje,
če bi sam en dan tko živel,
bi se na tepko obesu,
pa bi še vseen več, vem, od tega imel.
Tolk enih izjav agresije na račun agonije,
še dobr, da kljub tolk bedakom, tle sploh sonce posije.
A sej ne rečem, priznam, sej so vmes tud izjeme,
a težko je slišat njihov glas, če mamo tolk glasne kretene.
S takimi kot ste vi sploh nočem imet konverzacije
in ne bom del projekta vaše možganske amputacije.
Rajš mam pol manjši svet, pa da je vsaj ta poštiman,
raj grem počas skoz življenje kot da dirjam zaliman.
Čudni cajti, čudn folk.
Frajle pišejo nebuloze, kao vse je v duhu pozitive,
rajš kako knjigo preberte, al je zadost, da ste sam’ žive?
Povsod v disku, na fejsu, skor vse napol nage,
s ko jih vprašaš kej izven konteksta, nau šlo brez razlage.
”Ej kok je un tip men res čist ful hud!
Ma novga Audija morm nujno nove petke obut!”
Generacija vulgarizma, šminke in kiča, prazne glave.
Živet iz dons na jutr, dat vsakmu, redke so taprave.
Eno je obleko vržt s sebe punca , drugo pa dušo odpret
in verjem mi, da je dolgoročno sam’ za slednje vredno živet.
Vsak dan vidm tipe nakvihtane, egotrip mate viška,
prepotentni ste na cesti, doma pa tihi k miška.
Dej nehte se že blamirat, mokri ste še pod nosem,
pejte rajš mal v šolo, še mate šanso, lepo vas prosm.
Skoz vse te kritične rime lahk zgleda na hitr s strani,
da sem mam jaz kao za neki več, kao da moj drek ne smrdi.
O ne, ne, ne, se zavedam, glih tko delam felerje kot vsak,
a se trudim se vsak dan bit boljši, ne ponavljat istih napak.
Nočem težit, a težko se obrnem in grem stran od tele teme.
Najrajš bi vse spregledu, a težko je, če povsod vidm probleme.
Ljudje se zaposlijo z marsikatero neumnostjo, sam’ da pozab’jo,
a pozabljajo, da s tem ne rešjo, sam na slabo se navad’jo.
Ker ne da se sam’ v enem dnevu rešit svet, spedenat vse,
a lahko začneš najprej pr seb, kej za mamo nardiš, sprehodš pse.
Najtežji je vedno prvi korak, ampak to je itak tko vedno blo
in če lohk vsak dan pumpaš biceps, lahk tud odzdraviš, sej ni tok težko?
Ne štekam, mogoče sem res v napačnem obdobju rastu gor,
učil so nas na busu odstopit plac starejšim in mlajšim bit vzor.
Dons je pa sam važno, kdo kolkrat v večeru koga zažvali,
pamet, srčnost in zmernost so pa sami ostali.
Zavedam se dobr, da vse niha, včasih dol, včasih gor
a zdržat je treba v tej srenji, kjer morš bit včas’ tud mal nor.
Ampak vreme je blo vedno sestavljeno iz sonca in dežja,
jaz pa cenim oboje, tko kot različnost duha.
Luknja v glavi, a sploh še kdo dons žura trezn na zabavi?
Dejmo zadihat na izi, tempo naj se mal ustavi.
Dejmo sledit naravi, namest državi,
ne išč’mo uteho v presladki kavi,
pejmo počas v nižji prestavi,
srce uporabmo, čas je že pravi.
Izkoristmo adute, dejmo spet zgradit vrednote sesute.
In podejmo si roke. Takoj zdej, ne na obroke. Za naše otroke.
Da naumo pol spet govoril, težil, da je nekdo drug spet kriv.
Dejmo nardit že kej – čas bi že bil …
Stisnm roko frendu, objamem ženo, pomagam drugim,
ker čist vsak rabi kdaj kej, zato pa sem tle, da ponudim.
Cenim in rad mam življenje, a ni dost, da hitr mine
in verjamem, da bom kvečjemu …
