Dragi, Bog, tle tvoj otrok, ki moli vedno manj.
Utrujen sem od vseh krivic, dnevno zbitih sanj.
Dragi, Bog, še molim k teb’, a napol in za vsak slučaj.
Čist vsak dan verjamem manj, a prakticiram vsaj.
Dragi, Bog, povej mi že, zakaj sem že preklet?
Zakaj hudič tolk bolš zna bolečino stran vzet?
Bodi fer, premisl mal – ni treba sam o men;
ker tolk nas je, preveč nas je, živet je ratu res problem.
Vem, ni simpl bit božji glas, vse prav nardit.
A vsaj mal prikrit napake probi, ker sem jih sit.
Dragi, Bog, vzem’ si čas, ne rečem, ni lahko
skreirat svet, iz nič začet, vstavt modro v nebo.
A tole zdej za zdržat ni, če bi lahko, pomagu bi.
A ti si Bog, jaz pa le otrok, ki v Božjem svetu živi.
Najtežje pa je bit otroški glas – potlačen, skrit.
Klečat, molčat, trpet, nč ne imet, vse naenkrat.
Poglej naokol, a nisi vidu še dovolj?
Poglej naokol.
