1,2,3,4 …
Prjatu ni sam ime
zalužu si ga z ramo ob rami
slučajno, ne mimgrede
kot rt in srajca, tle ob strani.
Drenala sva se na dnu
skupaj sva lezla vn iz dreka,
drug za druzga vse,
vedno kot plima in oseka.
Do groba, kamorkol, ti sam povej,
ni ovir tle, je še sam korak naprej.
Do groba, kamorkol, ti sam povej
tut kej slabga mora bit, šteje pa tole, tuki zdej.
Obstaja tolk enih cest
ene so črne, druge so bele.
Spominov težkih preveč,
a bolš da ohranim sam vesele.
Tut mene vlekl je kdaj dol,
zlato se tko zlo svet učas,
a jasno vidim ob tebi,
ob teb se mi nikol ne trese glas.
Menja se vreme, menja se sistem,
a ostajava midva, zasidrana sidra
mulca istih vnem.
Do groba in še naprej.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
