Če gleda kdo z neba,
me prav zanima, kaj si misli.
A vidi kaj smo postal?
Cukra preveč, a vseeno zlo kisli.
Če gleda kdo z neba,
a vidi zveri trep’tat pred nami,
klečat igrače v vznožju pušk,
odpustke blaznim, a izbranim.
Kdo je menju zvok,
zvok nasmeha, zvok zavisti?
Kdo je obrnu tok, naše zavesti,
najbrž tisti, ki ne marajo otrok.
Kaj pa če gleda kdo od spod’,
sej ni problema, ni dosti razlike,
kot če bi gledu od zgor’ gospod,
a jemlje le, a z veliko olike.
Znucane obljube,
ukradene zasluge
in vse pobožne želje,
pa roka časa zmelje.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
