Rad se za vasjo ustavim, srečen, ker spet tu živim.
Veter travnike poboža, jaz na pašo dam spomin.
Večkrat posedim na mestu, kjer je star kozolček stal.
Tam sem sanjal, tam sem ljubil in se kot otrok igral.
Suho je seno dišalo, jaz pred svetom sem se skril,
včasih skupaj z dežjem jokal, včasih čašo sreče pil.
Potlej me je svet poklical, iskre sem v očeh imel.
Zdaj ni mame, ni očeta, tista leta čas je vzel.
Naš kozolček vidim ko zaprem oči.
Lep spomin je, a v prsih me boli.
Skromen, majhen a ponosen tu je stal,
meni pa za izgubljeni čas je žal.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
