Gledam v ogledalo, a ne vidim,
srce mi govori, a ga ne slišim,
sprašujem se, kdaj sem izgubila se.
Prevec noči v sebi sem jokala,
trdno kot drevo v nevihti stala
in upala na naju dva.
Pusti me, odhajam
pusti mi, da sanjam
veš, vse mine,
le spomine zdaj imava.
Veš, da nisva kriva
strahove zdaj pustiva.
Vsak po svoje
ljubezni dajva krila.
Morda nekoč oba bova dojela,
da sem šla, da znova bi živela.
Oprosti mi, želela nisem, da boli.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
