Včasih delček spomina kar ostane,
čeprav odpira rane, ga čas ne izbriše,
kot žalostna tišina,
morda zazveni le malo tiše.
Tisto davno poletje bledi, a veter potepuh
ima izreden posluh
in tke melodijo v domišljijo
med stare sledi, ki še vedno bolijo.
Bil je večer kot nocoj, njenih štirinajst let
in jaz, angleški poet
v siju polne lune
s kitaro brez spodnje strune.
I love you, I love you!
Od takrat so minila poletja,
vsaj meni se zdi, ko pomislim na njo
ampak ona je kar stala,
stala in ostala v večnem dotiku,
a še vedno ne vem,
zakaj sem ji pel kar v angleškem jeziku.
I love you, I love you!
Bil je večer kot nocoj, ki zaustavil je svet,
saj jaz v zrcalu let
še vedno sem ujet
v smešno pesem treh preprostih besed.
I love you, I love you!
I love you, I love you!
Še kar traja.
